Kako lahko ena pot spremeni vaše življenje

Pot vas bo obogatila.

„I’m beginning to learn that this is the sweet simple things of life which are the real ones after all.”

Mogoče ste tudi sami že kdaj doživeli, da vas je po dnevu, polnem jeze, razveselil nakup nove obleke ali nove srajce. Toda kdaj je dovolj, da se počutimo popolnoma zadovoljni?

Že med pripravo na pot smo morali izbrati, kaj resnično potrebujemo. Po nekaj etapah smo vedeli, da je bilo tudi to preveč. Komaj smo še lahko hodili, moja majica je bila krvava od odrgnin, ki jih je povzročil težek nahrbtnik na mojih bokih. Toda tisti dan smo imeli srečo: našli smo pošto, od koder smo domov poslali veliko odvečne krame.

Šele ob bolečinah in nujni želji, da se znebimo čim več stvari, smo videli, koliko nepotrebnega balasta smo imeli v nahrbtniku. Tisti dan sem domov poslala dva para nogavic, knjigo, svojo palico za slikanje ‘selfiestick’, odpirač konzerv, obleko in kup drobnarij. Počutila sem se lahko in neobremenjeno. Ko smo končno imeli s sabo le stvari, ki smo jih resnično potrebovali, nas je prevzel občutek svobode.

Odkar smo se vrnili domov, na svoje stvari gledam povsem drugače. Občutek imam, da bi me veliko stvari zadušilo. Ko grem zdaj po trgovinah, nimam več želje po tem, da bi nekaj posedovala ali kupila kaj novega. Povsem iskreno: ob misli, da imam vse in ničesar več ne potrebujem, občutim popolno srečo.

Vaše misli bodo jasnejše.

„Our inability to see things that are right before our eyes until they are pointed to us, would be amusing if it were not at times so serious.”

Nenehno spoznavamo nove ljudi, s katerimi delimo svoj čas, in ti nas bodisi spremljajo bodisi so preprosto poleg. Največkrat o tem niti ne razmišljamo. Tudi takrat ne, ko ti ljudje v nas vzbudijo negativen občutek – morda s tem, ko nam dajejo občutek, da bi morali biti drugačni, kot smo, ali da začutimo, da mislijo drugače kot govorijo. V vsakdanjiku si redko vzamemo čas, da doumemo takšna spoznanja, in svojih misli ne posvečamo odnosom.

Mesec dni smo bili sami na poti in tistih nekaj ljudi, ki smo jih srečali, ne bomo nikoli več videli. Šli smo brez vsega in počeli nismo nič takšnega, kar bi odvračalo naše misli. Ta na novo pridobljena svoboda je ustvarila jasnost in prostor, da smo se vprašali o samoumevnosti. Pomislila sem na ljudi doma in na naš skupni čas. Nič več se nisem mogla skrivati pred nerešenimi vprašanji.

Spomnila sem se pogovorov, v katerih sem za trenutek podvomila vase in v svoje sanje, ki so me vlekli navzdol in bili polni negativne energije. Vprašala sem se, ali bi bilo kaj narobe, če bi se tem ljudem izognila. Odgovor je bil lahek: Ne. Nič ni narobe, če rečete Ne. Ne ljudem, ki vas spravljajo v slabo voljo oz. v njihovi bližini vi niste vi. To ne pomeni, da morate prekiniti vse stike z njimi, temveč le to, da je v redu, da z njimi ne preživite več časa, kot je potrebno.

Tako preprosto je to spoznanje – toda šele na poti, ko smo bili povsem ločeni od struktur in vsakdanjega delovanja, smo imeli čas in prostor, da smo si ustvarili jasno sliko svojega življenje in odnosov ter prepoznali ljudi, ki nas vlečejo navzdol, in tiste, ob katerih se počutimo dobro.

Naučite se ceniti drobne stvari.

„Some old-fashioned things like fresh air and sunshine are hard to beat.”

Ali ste morda gledali film Amelie in poznate prizor, v katerem Amelie na tržnici svojo roko potisne globoko v vrečo suhe leče in se ob tem smehlja? Morda ste se zdaj nakremžili, ker se vam to zdi neumno. Toda prav majhne stvari naš dan in naša življenja naredijo tako čarobna in vredna. Roka v vreči graha, travnik, na katerem se travne bilke upogibajo v vetru, kratko srečanje s tujcem ali spanje na topli peči. Vsi imamo povsem osebne drobne stvari, ki nas osrečujejo, a kljub temu nanje pogosto pozabljamo v napornem vsakdanjiku in v svojih prepolnih stanovanjih. 

Tudi pri meni ni bilo nič drugače. Od našega zadnjega potovanja sem štiri mesece preživela na univerzi in se predala svojemu turobnemu poteku dneva. Spet in spet sem morala zatirati čustva, ne glede na to, kako zelo sem se temu upirala. Ko smo pozneje končno stopali po poti v vetru in slabem vremenu ter s seboj nismo imeli ničesar razen sebe in najpotrebnejših stvari – sem prvič dobila občutek, da sem popolnoma osvobojena velikih stvari. Brez površinskosti, brez nepotrebnih misli, brez posedovanja.

Za nas je bila pot tudi v tem pogledu povsem novo doživetje. Občutek smo imeli, da prvič jasno gledamo na svoje okolje, brez tančice, brez odvračanja. Drevo, katerega veje se upogibajo v vetru, vdihavanje čistega zraka, majhna drevesa ob poti, tople dežne kaplje na koži. Občutili smo najmanjše stvari in bile so pomembne, opazili smo jih. Ta občutek me še vedno preplavlja. Počasi se bo ponovno prikradla vsakodnevna slepota, a počasneje kot prej; spomini na dneve na poti pa nas bodo obdržali budne med hojo po ulicah.

Postali boste srečnejši.

„The real things haven’t changed. It is still the best to be honest and truthful to make the most of what we have to be happy with simple pleasures.” 

Če prijatelja vprašaš, kaj si želi v življenju, je odgovor pogosto: „Želim biti srečen.“ Za to se lahko zahvalimo številnim stranem na Facebooku, ki redno delijo pametne reke pametnih ljudi, medtem ko po lastnih izkušnjah vemo, da je sreča bolj stanje duha kot končni cilj. Pot do sreče je torej zelo preprosta.

Vse, kar moramo narediti za srečo, je prav tako preprosto kot oblikovati svoje življenje – tako da na minimalizem ne gledamo kot na odrekanje, temveč na darilo. To morda zveni kot slaba šala, saj v osnovi pomeni, da moramo spremeniti svojo predstavo o svetu in dosedanjem življenjskem slogu ter domnevno slabo olepšati. Tako sem pred potjo razmišljala tudi jaz in gotovo tudi ti zdaj razmišljaš natančno tako. 

Šele osvobajajoč občutek, da nimaš ničesar, da ničesar ne potrebuješ, mi je dokazal, da sem budnejša, da jasneje dojemam svet okoli sebe in da se lahko v celoti osredotočim na pomembne stvari. S tem, ko v svojem življenju pospravimo in počistimo nepotrebne stvari, lahko razumemo pravi pomen bogastva, razjasnimo svoje misli, končno začnemo zaznavati majhne stvari in tako povsem na novo definiramo svojo svobodo.

Napisala Magda Lehnert, december 2015. Citate napisala Laura Ingalls Wilder. Pričujoči članek je del nastajajoče serije o naši poti Alpe-Jadran

(http://twofarfromhome.de/category/wandern/alpe-adria-trail)